V področje psihodinamičnih psihoterapij, ki se sklicujejo izrecno na psihoanalizo, sodijo »psihoanalitično orientirane psihoterapije«. Uporabljen je samo termin psihoterapija, in to zgolj iz praktičnih razlogov. Teh vrst psihoterapij je cela paleta in segajo vse od manjših sprememb klasične psihoanalitične terapije, prek krajših »fokalnih« psihoterapij, do psihoanalitične psihoterapije psihoz, prek otroške psihoanalitične psihoterapije do psihoanalitične obravnave družine itd. Področje zase predstavlja skupinanska analiza.
Vsaka od teh psihoterapij ima danes svojo literaturo, svojo posebno tehniko in vedno bolj se diferencirajo tudi izobraževanja.
Modeli psihoterapije in usposobljenost psihoterapevta/analitika
Težko si danes predstavljamo psihoterapevta, ki bi se udejstvoval na prav vseh teh področjih, ne da bi bil vsaj na nekaterih površen, oziroma mora za ustrezno delovanje na več področjih biti ustrezno specialistično usposobljen. Kot je v vsaki stroki, tako je tudi v psihoanalizi in v psihoterapiji veliko raziskovanja, različnih stališč in prijemov, vendar je potrebno razlike, ki so posledica resnega in poglobljenega iskanja, ostro ločiti od variant, ki so le plod površnosti in neznanja.
Za vsako psihoterapijo je namreč potrebno izdelati model, ki mora imeti določeno doslednost in ki naj pojasni kakšna je njena teoretsko–tehnična osnova, kakšne cilje si postavlja in s kakšnimi sredstvi jih namerava doseči. S psihoterapijami se ukvarjajo bodisi psihoanalitiki bodisi psihoterapevti, ki so prešli ustrezno izobraževanje, po ustreznih standardih v kompetentnih inštitucijah. Med psihoanalitičnimi ustanovami in psihoterapevti včasih nastajajo trenja zaradi različnih vzrokov: delno zaradi kompetitivnosti in kompetentnosti, veliko pa je tudi drugih zadev.
Psihoanaliza/psihoanalitična psihoterapija
Meja med psihoanalizo in individualno psihoanalitično psihoterapijo je vse prej kot ostro začrtana, kar vpliva tudi na mejo pri delu psihoterapevta in analitika.
Medtem ko je psihoanaliza časovno neomejena in odprta vsem temam, ki jih pacient prinaša, je psihoterapija bodisi že v začetku časovno omejena, bodisi je njen cilj krajša, neposrednejša obdelava predvsem nekaterih in ne vseh pacientovih tem, težav, simptomov. Pri psihoterapiji sta oba udeleženca morda aktivneje prisotna, kar pa je vedno stvar dogajanja v srečanju in ne pravilo. Lahko rečemo, da so v psihoterapiji možni in priporočeni drugačni posegi in intervence v procesu terapije, in so lahko drugačni, kot pri psihoanalizi. V psihoterapiji je odnos bolj vezan na realnost situacij in reševanje konkretnih že ozaveščenih težav in/ali simptomov, ne gre pa toliko za nagovarjanje in »raziskovanja globjih nezavednih vsebin«. V psihoterapiji se skušamo nezavednem emocionalnem dogajanju bolj približati, a lahko rečemo, da se »gibljemo v psihoterapevtskem odnosu v manj globokih plasteh psihe«.
Proces in cilji psihoterapije
Cilj psihoterapije je odprava simptomov, in to predvsem prek pacientovega samospoznavanja lastnih reakcij do zunanje okolice in oseb v sedanjosti in v preteklosti. Tem predpostavkam naj bi odgovarjale tudi konkretne razlike v settingu (okviru). Psihoterapija naj bi potekala enkrat ali dvakrat tedensko vis-a-vis. Prav tako pa se setting psihoanalitične psihoterapije »drži« tudi nekaterih okvirov, ki definirajo psihoanalizo in psihoanalitični proces, ki je bolj podrobno opisan v rubriki PSIHOANALIZA.
*- Opis je z dovoljenjem avtorja delno povzet in spremenjen po prispevku dr. Paola Fonde, tržaškega psihoanalitika in psihoterapevta, z naslovom Problemi edukacije v psihoanalitično orientirani psihoterapiji in psihoanalizi (objavljeno v »Psiholoških obzorjih« št. 1, september 1992, str. 67―72)