Wilfred Bion (1961) v knjigi z naslovom “Experiences in groupsandotherpapers” razlaga, da izmenjava mentalnih vsebin v skupini (tudi konfliktnih) lahko neskončno narašča z izmenjevanjem treh “bazičnih predpostavk”, s katerimi se skupina srečuje: prva je namenjena spolnosti in reprodukciji – “parčkanje” (ang. pairing), druga vzdržuje in ščiti skupino – “boj-beg” (ang. flight-fight), in zadnja doseganju potreb po varnosti- “odvisnost” (ang. dependency).
Bazične predpostavke in skupinska mentaliteta
Tri bazične predpostavke zadovoljujejo različne potrebe – “odvisnost”, zadosti občutku zaščitenosti in potrebo po vodji, “boj-beg” zagotovi učinkovito akcijo in moč, “parčkanje” pa upanje in pričakovanje po prihodnjem (še ne znanem) rešitelju. Vedno sta dve bazični predpostavki v skupini prevladujoči v t.i. proto-mentalnem sistemu (skupine), kar pomeni, da praviloma ostaja struktura skupine in njen vodja enak, spreminjajo pa se potrebe in cilji (Vermonte, 2019).
Skupinska mentaliteta bi bila lahko opredeljena kot “aparat/mašinerija interkomunikacije, ki je narejena za to, da omogoči skupini življenje v skladu z bazičnimi predpostavkami.« (Bion, 1961:65). Vodje so izbrani, ker ustrezajo bazičnim predpostavkam. Da bi jim ustrezal, mora vodja imeti ”magične“ lastnosti, kvalitete, ki vzbujajo prej strahospoštovanje, kot pa (ustrezno) strokovnost rešitev (Vermonte, 2019). Bion je prišel do zaključka, da obstajata dva nivoja delovanja (oz. funkcioniranja) skupine – bazična skupina, ki deluje na nivoju bazičnih predpostavk, in delovna skupina, ki deluje na nivoju upravljanja (in soočanja) z realnostjo.
Okvir in pravila delovanja skupin
Temeljni principi delovanja skupin so vezani na dogovorjeni okvir (setting) skupinskih srečanj. Poleg dogovora o frekvenci in trajanju srečevanj, ter dogovoru na zaprtost (stalnost članov v skupini) ali odprtost (možnost sprejemanja novih članov in odhajanja starih članov), so člani skupin medsebojno zavezani pravilom molčečnosti, etičnih načel, jasno so z dogovorom postavljena pravila skupin in meje. Pomembno je medsebojno prepoznavanje različnosti članov in podobnosti, hkrati pa enakovrednosti in spoštovanja. Vse dogovore se sprejme z vsemi člani skupin pred pričetkom delovanja skupine. Za interesente skupine se po prijavah izvedejo uvodni pogovori za vključitev v skupino.
Vrste dela s skupinami
V oblikovanju skupin, ki so lahko različnih oblik in namenov so možne naslednje oblike skupinske izkušnje:
- Terapevtska skupina, ki se izvaja v manjših (6-8 članov) ali srednjih skupinah (10-15 članov). Skupina deluje kot analitična terapevstka skupina- glej splošni opis v rubrikah izkušnje v skupini in bazične predpostavke in skupinski matriks.
- Supervizijska skupina je namenjena članov za izvajanje supervizije terapevtskemu delu članov skupine. Število članov je med 3 in 6.
- Diskusijske skupine, ki so namnejne posameznim v naprej ali ad hoc določenim temam in vsebinam. Praviloma so organizirane na pobudo več članov iz podobne interesne skupine ali področja, s potrebo po delitvi, izmenjavi mnenj, izkušenj, težav, idej, inpd. Pomogajo pri boljšemu in širšemu razumevanju teme ali področja, hkrati pa ustvarjajo varen prostor skupnega razmišljanja in kreativnosti.
- Institucionalne skupine, projektne skupine, podjetniške skupine. So organizirane na pobudo potreb in pričakovanj institucij, sistemov ali podjetij in so lahko povezane s cilji za izboljšanje medosebnih odnosov v skupinah zaposlenih, reševanjem težav v sistemih, povečanju izmenjave mnenj in kreativnosti, razreševanju in boljši orgaizaciji v sistemih, inpd.